Kako so se Tibetanci v visokogorju prilagodili pomanjkanju kisika

Tibet je neverjetna država, ki se nahaja v Himalaji na nadmorski višini 5000 m.

Alpski zrak ima v nasprotju s ploskim, ki ga dihamo, številne lastnosti. Pri ljudeh, ki živijo pri atmosferskem tlaku 760 mm. Hg. Čl., Nasičenost hemoglobina s kisikom je 96%. Toda takoj, ko navaden človek zaide v visokogorje, ta številka začne hitro padati. In na nadmorski višini, na primer, 6,5 km, kjer je atmosferski tlak le 330 mm. Hg. Čl., Nasičenost s kisikom je samo 65%. In na nadmorski višini več kot 8 kilometrov ta številka pade na 50%. Seveda se hkrati v telesu nepripravljene osebe začnejo razvijati negativni procesi, kar vodi v hipoksijo, povečanje viskoznosti krvi, povečanje verjetnih srčno-žilnih patologij in celo do visokega pljučnega edema.

Toda na našem planetu obstajajo ljudje, ki lahko preživijo tudi v tako neprimernih pogojih. Najprej so tibetanci in šerpe blizu njih, pa tudi Indijci, ki živijo v Andih na nadmorski višini več kot 4000 m. Vse te ljudi odlikujeta odlično zdravje in visoka življenjska doba. Toda, kot so znanstveniki nedavno ugotovili, so prišli do tako odličnih rezultatov na različne načine.

Na primer, prebivalci Andov imajo večjo pljučno kapaciteto in dihajo manj pogosto kot ti in jaz. Poleg tega so v njihovi krvi našli večjo vsebnost rdečih krvnih celic, ki so odgovorne za prenos kisika, ogljikovega monoksida in hranilnih snovi v telesu. To pojasnjuje dejstvo, da je kronična gorska bolezen med njimi zelo razširjena, kar pa jim življenja ne otežuje veliko. Najbolj zanimivo pa je, da ob premiku na ravnico preide neprijetna bolezen. Se pravi, mehanizem prilagajanja na visokogorje teh ljudstev je čisto fiziološke narave in deluje na principu treninga.

Toda Tibetanci so šli po drugi poti. Kot je ugotovila skupina kitajskih in avstralskih znanstvenikov, DNK predstavnikov tega ljudstva vsebuje posebne gene EGLN1 in EPAS1, ki so odgovorni za učinkovitejšo rabo razpoložljivega kisika, ne da bi povečali število rdečih krvnih celic. Kasneje je bilo dešifriranih dodatnih 7 genov s še bolj zapletenimi imeni. Ti geni so za Tibetance edinstveni, torej jih ne najdemo v takšni kombinaciji in v pravi količini več kot kateri koli drug narod na našem planetu. Zlasti eden izmed njih pomaga upočasniti metabolizem, kar omogoča Tibetancem, da s slabo prehrano ohranjajo normalno težo. Edinstven nabor genov je odgovoren tudi za vsebnost dušikovega oksida v tkivih, kar prispeva k razširitvi krvnih žil. Znanstveniki tudi ugotavljajo, da imajo Tibetanci veliko višjo stopnjo dihanja kot prebivalci nižinskih območij.

Prav tako zanimivo dejstvo je, da je gen EPAS1 identičen genu, ki so ga našli pri preučevanju DNK iz ostankov Denisovanov. Ti starodavni ljudje so živeli na Altaju in morda so tisti, od katerih so Tibetanci podedovali ta gen.

Tako se izkaže, da dobro počutje in vzdržljivost prebivalcev Tibeta ni posledica dejstva, da so v visokogorju že od otroštva, ampak se dedujejo genetsko in so že od rojstva dedni vsem Tibetancem.

Po arheoloških dokazih so se prve človeške naselbine na območju Tibeta pojavile pred več kot 5000 leti. Izkazalo se je, da je tem ljudem v tako kratkem obdobju po evolucijskih standardih uspelo ne le pridobiti edinstvene mehanizme prilagajanja na redčen zrak, temveč jih tudi popraviti na genetski ravni.